Kaj je čustvena inteligenca?
Slovar American Heritage Dictionary definira čustvo kot "intenzivno duševno stanje, ki se vzbudi subjektivno in ne z zavestnim delovanjem ter ga pogosto spremljajo fiziološke spremembe" in kot del zavesti, ki vključuje čutenje. Tujka emocija izhaja iz latinskega korena movere, ki pomeni premakniti, ganiti. Vsak, ki je kdaj izkusil veliko veselje, žalost, strah, jezo, ve da so čustva vse prej kot statična duševna stanja.
Čustvena inteligenca je sposobnost pridobivanja in uporabe informacij čustvene narave, čustvovanja in čustvenega odzivanja. Ta sposobnost počiva v čustvenem delu možganov oziroma umu.
Vpliv čustvene inteligence
Čustva vplivajo na vsa življenjska področja: zdravje, učenje, vedenje in na medsebojne odnose. Otroci in mladi ljudje, ki so čustveno spretni – ki znajo pravilno ravnati s svojimi čustvi in prepoznavajo čustva drugih ter se nanje ustrezno odzivajo – imajo prednost na vsakem področju življenja, naj bodo to odnosi v družini ali z vrstniki, v šoli, pri športu, pri delu za skupnost ali pri organizacijskih nalogah. Otroci z visoko razvitimi čustvenimi spretnostmi imajo tudi več možnosti za srečno in produktivno življenje ter za obvladovanje miselnih navad, ki jim bodo kot odraslim prinesle osebni in poklicni uspeh.
V domovih in šolah, kjer se neguje čustvena inteligenca enako skrbno kot IQ, otroci bolje prenašajo frustracije, se manj prepirajo in pretepajo in so manj nagnjeni k samouničevalnemu vedenju. So bolj zdravi, manj osamljeni, manj impulzivni in bolj osredotočeni. Medčloveški odnosi se izboljšajo, ravno tako pa tudi akademski dosežki.
A) Zdravje
Nobenega dvoma ni več, da lahko čustva močno vplivajo na zdravje. Znanost je v preteklosti verjela, da so možgani in živčni sistem ločeni od imunskega sistema. V resnici pa sta oba sistema tesno povezana ter si neprestano pošiljata sporočila. Še več, kemični sli, ki delujejo tako v možganih kot tudi v imunskem sistemu, so najbolj zgoščeni v živčnih predelih, ki uravnajo čustva. Sledi nekaj povezav:
• Zatiranje ali omejevanje čustev zmanjšuje odpornost. Ljudje, ki skrivajo svoja čustva ali pa se nočejo pogovarjati o pomembnih čustvenih pretresih, so izpostavljeni večjemu tveganju glede mnogih zdravstvenih problemov.
• Jeza in druga negativna čustva so strup za telo, njihovo ogrožanje zdravja pa je mogoče primerjati s kajenjem.
• Študije so povezale prehlade in okužbe zgornjih dihalnih organov s čustvenimi pretresi, ki so se zgodili tri ali štiri dni pred pojavom simptomov.
• Številne študije so pokazale, da so pozitivni medsebojni odnosi, polni podpore dobro zdravilo, saj povečujejo imunsko odpornost, krajšajo čas okrevanja in podaljšujejo življenje. Zdravstvena napoved za ljudi šibkega zdravja z ljubečo družino in prijatelji je občutno boljša kot za ljudi brez čustvene podpore.
B) Učenje
Skoraj vsem otrokom, ki jim gre v šoli slabo, manjka eden ali več delov čustvene inteligence. Študija za študijo je pokazala, da ima obvladovanje čustvenih spretnosti za posledico ne samo boljše akademske dosežke otrok, ampak bistveno več časa za navodila, ki jih dajejo učitelji.
Poleg tega akademska inteligenca, ki jo merijo preizkusi IQ in eksterna preverjanja, ni zanesljiva napoved uspeha v življenju. Številne študije so pokazale,da ima IQ le majhen vpliv na to, kako posameznik živi svoje življenje, kako srečen je in kako uspešen. Motivacija in želja ter vztrajnost, ki so potrebni faktorji pri učenju, izhajajo iz čustvene inteligence. Čustveno spretni otroci imajo povečano željo po učenju in dosežkih, tako v šoli, kot izven nje. Pozitivna čustva, kot so navdušenje, radovednost, ponos, so gonilna sila motivacije. Strastno navdušenje žene mlade ljudi proti njihovim ciljem.
C) Vedenje
Nasilje in nered sta se v ameriških šolah razmahnila do kritičnih razsežnosti. Učitelji, ki so nekoč imeli opravka z nagajivimi, neubogljivimi otroki in občasnimi izbruhi jeze ali trme, zdaj zahtevajo telefone za nujne primere v razredu, varnostnike na hodnikih in detektorje orožja na vhodu v šolo. Dokler so pogoji taki, vzgoja in izobraževanje trpita. Stopnja najstniških samomorov, nosečnosti in zlorabe mamil govorijo o potrebi po čustveni pismenosti: zavedanje sebe, odločanju, samozavesti ter obvladovanju stresa.
D) Odnosi
Otroci, ki imajo dobre odnose z drugimi, so zmožni svoje vrstnike razumeti. Vedo, da je v odnosu do drugih otrok in doraslih potrebno ravnati prožno, spretno in odgovorno, ne da bi pri tem žrtvovali svoje potrebe ali vrednote. Imajo dober občutek za to, ob katerem času je kaj primerno in znajo dobiti pomoč ali nekoga, ki jim prisluhne, ko to potrebujejo. Socialno sposobni otroci znajo razumeti tako nebesedna kot besedna sporočila drugih in se zavedajo,da njihovo vedenje lahko vpliva na druge. Za svoja dejanja prevzemajo odgovornost.
Otroci, ki ne znajo prisluhniti ali izraziti čustev, doživljajo frustracije. Ne razumejo, kaj se dogaja okrog njih. Pogosto se drugim zdijo čudni in se ob njih tudi neprijetno počutijo. Otroci brez socialnih sposobnosti lahko hitro napačno razumejo kak pogled ali izjavo in se neprimerno odzovejo, pri tem pa niso sposobni izraziti svoje negativnosti ali si pojasniti namene in želje drugih. Možno je, da imajo pomanjkljivo sposobnost vživljanja ali pa se razmeroma slabo zavedajo, kako njihovo vedenje vpliva na druge.
Zgodnji razvoj
Prva šola za razvijanje čustvenih spretnosti je dom. Na takratno in nadaljnje čustveno življenje otrok globoko vpliva način, kako starši ravnajo z njimi.
Starši morajo sami obvladati določeno stopnjo čustvene pismenosti, da lahko otrokom pomagajo pametno ravnati s čustvi. Otroci čustveno sposobnih staršev bolje obvladajo svoja čustva, se znajo pomiriti v stanju čustvenega vznemirjenja, uživajo boljše telesno zdravje, so bolj priljubljeni med vrstniki, so socialno spretni, imajo manj vedenjskih problemov.
Ustrahovalci, to so otroci, ki se nagibajo k nasilju, imajo starše, ki jih večinoma ignorirajo in se le malo zanimajo za njihovo življenje, vendar pa jih strogo kaznujejo za resnične ali namišljene prestopke. Ti starši niso nujno zlobni – ponavadi ponavljajo način vzgoje, ki so ga bili deležni od svojih staršev. Intelektualno morda želijo otroku le najboljše, vendar pa se jim niti sanja ne, kako to doseči.
Čustvena spretnost, ki nasilnim otrokom najbolj manjka, je sposobnost vživljanja. Ne zmorejo občutiti, kaj čuti njihova žrtev, ali pa videti položaj skozi oči drugega. Pogosto je pomanjkanje sposobnosti vživljanja posledica zlorabe staršev, saj zloraba ubija empatijo.
Pri večkrat zlorabljenih otrocih se pogosto pokaže motnja, ki ji Američani pravijo PTSD – stresna motnja po hudem šoku. Ko je otrokovo življenje ogroženo in otrok v tej nevarnosti nikakor ne more pobegniti, se dejansko spremenijo možgani.
Prvi koraki čustvene inteligence
Prvi korak pri učenju otrok k nadzorovanju njihovih čustvenih odzivov je, da jim pomagamo razviti ZAVEDANJE SEBE. Z zavedanjem sebe se otrok nauči biti ves čas pozoren na svoja notranja stanja, vedeti kaj čuti, prepoznati dogodke, ki pospešijo razburjenje in čustvene ugrabitve ter spet obvladati svoja čustva. Otroci, ki se zavedajo sebe, pred sabo ničesar ne skrivajo. Ko dajo čustvu ime, ga prepoznajo za svojega. Lahko govorijo o strahu, frustraciji, razburjenju in zavisti ter lahko razumejo in predvidijo taka čustva tudi pri drugih ljudeh. Brez zavedanja sebe lahko otroka čustva tako močno preplavijo, da se v njih utopi in izgubi. Najhujše od vsega je, če v taki zmedenosti ostaja še takrat, ko je že telesno odrasel. Vsak odrasel človek mora biti na prvem mestu, poleg drugih stvari, čustveno zrel človek, drugače telesno odraslim ljudem ne moremo reči, »odrasel človek«. Znanja, ki so si jih današnji starši pridobili pri svojih starših in starih starših, realno ne funkcionirajo več. Potrebno se je spremeniti, nadgraditi. Svet se spreminja, in vi, če hočete boljše živeti, morate iti z njim – z napredkom. Zatorej, prvi korak je zavedanje ravno preje naštetega. Ko bo večina družbe naredila ta prvi korak, bo morala narediti še mnogo težjih in lažjih korakov in šele ob koncu bo lahko resno začela upati, da bo jutrišnji svet boljši (kar v resnici pomeni, da bodo ljudje boljši). Vsak kmet, vam bo povedal, da »brez dela ni jela«. Vsak poslovnež vam bo povedal, da brez vztrajanja, iskanja informacij, motivacije, želje, skratka ogromno vnesenega dela in energije, ne more biti.
Viri: Dianne Schilling, 50 dejavnosti za razvijanje čustvene inteligence
KAKO SE SOOČIMO Z NEGATIVNIMI ČUSTVI, KI SE JIH VEDNO TAKO OTEPAMO IN POTLAČUJEMO?
Korak za korakom: Najprej, prepoznaj čustvo. Vprašaj, če je negativno in zate nezdravo. Zamisli si seznam čustev, ki jih doživljaš in izberi tiste, ki naj bi po tvojem vodile k osebnemu zadovoljstvu. – npr. KAKO SE POČUTIM? ALI JE TA OBČUTEK ZDRAV?
Ko si opravil s tema dvema vprašanjema, se moraš vprašati, kako bi se počutil bolje. Osredotoči se na odgovore, ki so v tvojem dosegu. Lahko se je zasanjati, ampak prav nič ne koristi;) – npr. KAJ BI MI POMAGALO, DA BI SE POČUTIL BOLJE
(in je v mojem dosegu)?
Z zadnjim vprašanjem, kako bi se rad počutil, boš usmeril svoje misli v pozitivno smer: "KAKO SE ŽELIM POČUTITI?"
ZAKAJ SE OTROCI DOMA IN V ŠOLI VČASIH VEDEJO RAZGRAJAŠKO IN POPOLNOMA BREZ INTERESA?
Vsi imamo enake osnovne čustvene potrebe, kot so potreba po sprejemanju, spoštovanju, priznanju. Vendar pa se medsebojno razlikujemo v intenzivnosti potrebe. Nekateri od nas potrebujemo več svobode in neodvisnosti, drugi več varnosti in družbene priznanosti. Nekdo je bolj radoveden in ima večjo potrebo po razumevanju, drugi pa vzame, kar mu je ponujeno.
Pri opazovanju odnosov v šoli je najbolj problematično to, da so vsi otroci obravnavani enako, kot da imajo vsi enake čustvene in psihološke potrebe. Rezultat tega je, da so mnoge otroške čustvene potrebe spregledane. Posledično so otroci »zafrustrirani« in rezultat je razgrajaško in nezainteresirano vedenje. To je še posebej očitno, ko se pričakuje od vseh otrok, da se ukvarjajo z isto stvarjo enako dolgo ali pa morajo v šoli početi stvari, ki jim niso jasne ali jim ne predstavljajo osebnega izziva.
Bolj ko se posvečamo njihovim individualnim potrebam, manj je v razredih vedenjskih problemov. Res pa je, da se en sam profesor težko posveti individualnim potrebam posameznega otroka, če ima v razredu 20 do 30 otrok.
V družinah z razrahljanimi odnosi so ponavadi čustvene potrebe tiste, ki niso zadovoljene. Otroci in najstniki so sicer dobro preskrbljeni s hrano, obleko in stanovanjem a čustveno lačni, zato se zatekajo v prehranjevalne motnje in druge destruktivne oblike vedenja.
Pomembno je, da se bolje seznanimo s temi čustvenimi potrebami kot prvim korakom, da lahko pomagamo drug drugemu jih izpolniti.
Nekaj teorije:
Enostavna, primarna in sestavljena, sekundarna čustva.
Nekateri avtorji uporabljajo izraza osnovna in sestavljena čustva. Ta delitev se mi zdi utemeljena, saj je osnovno čustvo tisto čustvo, ki ga začutimo prvega, sestavljeno čustvo pa je tisto, ki temu sledi in je hkrati sestavljeno iz teh primarnih, enostavnih občutij.
Jeza je dober primer sestavljenega oziroma drugotnega čustva. Pri jezi na primer, obstaja mnogo čustev, ki so dovolj močna in vodijo do tega občutka. Užaljenost, pritisk, prevaranost. Le če so ta čustva dovolj močna, se bomo počutili obenem tudi jezne.
Depresija je še en tak primer sekundarnega čustva, ki hkrati zaobjema mnogo drugih občutkov. Lahko zaobjema občutek nemoči, brezizhodnosti, samote, nerazumevanja, izolacije, preobremenjenosti, zanemarjanja. Ponavadi zavzema več kot eno čustvo.
Vendar nam to učeno izrazoslovje prav nič ne pomaga, ko se počutimo jezne kot posledica zanemarjanja potreb. Vse kar lahko rečemo je, da smo jezni in s tem nam ne more nihče pomagati. Ogromna razlika pa je, če rečemo, da smo v stresu, da se počutimo ujete ali nespoštovane. Izrazimo, kaj naša potreba je in kako bi se lahko bolje počutili. Preprosta in učinkovita tehnika zadovoljevanja potreb je, da prepoznamo osnovna čustva in jih izrazimo.
