modrost naših starih mam

Kam je šla modrost naših starih mam?

Ali je res potrebno imeti v rokavu 1000 nasvetov in znanja prebranih knjig ali je za pravo držo v življenju potrebno le pošteno delo, radost in ljubezen? Kaj res sporočamo svojim otrokom, če tavamo med teorijami in tega tudi sami ne znamo živeti? Otroci nas gledajo, kako živimo in ne kaj govorimo! V  poplavi informacij se izgubi modrost srca.

V težjih trenutkih življenja se človek zateče k temu, kar je v življenju doživel, največkrat kot mali otrok. Če v teh spominih najde kakšno oporo ali korak, ki ga popelje v rešitev in osvoboditev trenutnega stanja, smo za otroka naredili največ.

Vzgoja brez modrosti srca in zaupanja v naravne danosti otroka, spodkopava moč odraslega človeka.

Kar ostane v spominu srca je večno. Spomin nam lahko daje moč ali nam ubije duha.

Moja stara mati je že pokojna, a njen duh živi z menoj še danes. Spominjam se njene ženske moči v katero sem zrla z zvedavimi otroškimi očmi. Zame je bila vedno veličastna, močna in vlivala je zavest, da obstaja pot. Kljub njenemu grobemu in težkemu življenju, na fizični in čustveni ravni, ki sem ga ozavestila šele ko sem odrasla, mi je v spomin zapustila le nasmejan obraz in zveneči glas pesmi iz duše. Spominja me na neizmerno moč matere Zemlje.

Danes, ko obujam te tople spomine, imam občutenje, da me je negovala z vso žensko veličino, ki jo je premogla. Ena takih neopaznih veličin, kot je rob na obronku zvezka, ki smo ga še včasih morali risati in si s tem krepil estetiko naših zvezkov in izraz nas samih, je stara mati kazala svojo žensko s svojimi oblačili. Nikoli je nisem videla oblečeno v hlačah. Vedno je nosila halje in prek nje je imela zavezan „fertah“. Za spanje je uporabljala spalne srajce, v katere sem tudi jaz kdaj pa kdaj skočila, ko sem porabila vse njene svilene kombineže. Eno še danes čuvam, kot spomin na tiste nežne dni v realni trdosti življenja. Svoje življenjske tegobe je premagovala s pesmijo, dobrimi deli, skromnimi jedmi, ki jih je z vso ljubeznijo pripravljala za številno družino. Sedela sem na „kolenkišti“ in jo opazovala, kako je na mali štedilnik postavljala velike lonce. Vmes sva kramljale o vojnih časih, kako je kot mala deklica bila kurirka za partizane in kako strašno je bilo, ko so padale bombe. Njen oče je bil zaprt v Gonars taborišču. Da je preživel je izdeloval prstane iz živalskih kosti. V spomin mi je enega zapustila, da me spominja na vrednost življenja, da človek naj  ne obupa tudi, ko je na robu smrti.  Če ni tekla beseda ali se pela pesem, se je zatopila v svoje misli, jaz   sem jo samo opazovala in odplavala brez težkih misli v brbotajoče lonce iz katerih je kipelo in kako so iz njih vodne kapljice izhlapevale v zrak. Zato je bil v njeni kuhinji vedno poseben vonj, ki mi je na nezavednem nivoju obljubljal varnost.

Nikoli se ni zgodilo, da bi ostala lačna, čeprav marsikdaj ni bilo kaj dati v lonec. Mama je vedno nekaj scumprala za jest. Če ne drugega je bila njena klasična bela kava v katero sem z takim veseljem drobila njen kruh iz krušne peči. Ja to je bil in še vedno je moj najljubši zajtrk. Mama v svoji shrambi ni imela bonbonov in čokolad, vedno pa sem si lahko postregla z „ranglo“ domačega navadnega jogurta.

Njena mala kvadratna miza je ob nedeljah  postala krog družine. Še danes mi ni jasno kako smo se vsi njeni lahko razporedili okoli mize. Vsi njeni otroci  z ženami vred so se stlačili za mizo in za vse je bilo vedno dovolj prostora. Takrat je bilo v mali kuhinji vedno bučno. Stara mama se je veselila teh nedeljskih kosil, saj je bil to za njo ene vrste praznik. Po kosilu smo kdaj še kakšno zapeli. Če pa so strici, glasbeni samouki, prijeli še za harmoniko, kitaro in trobento, je bila že skoraj „ohcet“.  Ko so vsi odšli je mama zavrela vodo na „šprorhajtu“ in jo nato prelila v veliko železno kad ter počasi pomila vso posodo. Čeprav so bile posode kljub temu še vedno bolj mastne kot umite, se mi njena hrana iz njih ni nikoli upirala. Bila sem hvaležna za njeno vedrost in pokončnost. Hvaležnost sem izrazila največkrat tako, da sem ji zvečer v "lavorju" umila noge.  Če prav pomislim, menim, je bila to edina nežnost, ki jo je kadarkoli doživela v svojem življenju.

Cikel življenja stare mame se je nadaljeval, kot se nadaljuje izmenjava sonca in lune na nebu. Smrt in življenje je bila njena stalnica in oboje je sprejemala kot darilo življenja. Kajti v resnici je vse darilo. Nikoli ni analizirala, ni tarnala, predvsem pa ni klonila. Slavila je življenje in se obrača na njegove vesele dele ter ga sprejemala takšnega kot je. Storila je vedno kar je bilo potrebno in ne kar si je želela. To mi je na lep prijazen a resničen način povedala, ko je kokoški odbila glavo. Hotela mi je razložiti, da je potrebno življenje spoštovati in vzeti tisto, kar ti narava ponuja. Kokoško imam rada a imam rada tudi svoje otroke, ki jih je potrebno nahraniti. S kokoško sva se pogovorile in to je to. Tako je. Seveda je vse njene dele uporabila in s tem izrazila spoštovanje živali. Potrebno je bilo preživeti. Bilo mi je kruto a sem ob njenih besedah sem postala mirna.

Življenja v sebi ni nikoli zatajila. Le prejemala ga je kakršen pač je bil in je. Ko je prvič hiša pogorela je s svojim nalezljivim optimizmom oborožila vse vaščane in kmalu je nad požganim obzidjem je stala nova streha. Stara mama je kot mati zemlja, ki jo zajame požar, a takoj ko le ta minil, vzklije novo življenje iz požgane zemlje. V zahvalo je za vaščane organizirala izlete, kar je za tisto zakotno vasico bilo kot za nas izlet na Maldive.

Z malo košaro v roki, v kateri je bil kos kruha pa kakšna hruška, je odkorakala na njivo ali na dnino in poljubljala zemljo z motiko.  Z opazovanjem nje sem se učila, kako ljubit zemljo. Težko delo  je premagovala  s pesmijo, ki ji je dajala ritem in tako je sproti sproščala telo. A najbolj sem ljubila zimske večere, ko sva topel rdeč zidak ogret na peči, ovile v odejo, da naju je grel v vlažni in mrzli postelji. Stisnila me je k sebi, da je stari ata imel več prostora in v zgodbah, ki jih je pripovedovala ali molitvah k Bogu, ki jih je momljala, sem v čarobni svet odpotovala. Slika angela varuha nad posteljo, ki vodi dva otroka, mi je še dodatno potrjevala moč maminih molitev. V meni se je krepilo čudenje življenja in zaupanje, da nekdo vedno bedi nad nami in nas čuva ter ljubi.

Nikoli  me ni učila matematike, ni me učila kako se slovenska besede zapiše, učila me je kako se življenje ljubi. Živela je za danes. Živela je za radost, ki je človekova naravna danost. Zato živi še danes v mojem srcu in me vrača v ta trenutek, v radost. In pesem se vije iz mojega srca, ko v duši poslušam  njen glas iz neba.

Naučila me je prejemanja življenja takšen kot je. Ni poveličevala drame, analizirala dogodke, obsojala ali kritizirala... Sleherni dan  je izbrala radost srca, pesem duše in svetlobo upanja.  Vsak dan, kakor mati zemlja, je poganjala nove korenine in razvila nove liste, prejemala svetlobo sonca, dokler ni prišla  mrzla zima in je odpotovala v večnost.

Hvala ti stara mama Boža, hvala da me tvoja roka iz nebes še vedno boža. Hvala ti in ljubim te.

Hvala ti mati zemlja, da nas ljubiš in hvala ti, da nam vsak dan no novo daješ priložnost, da te spoznamo, cenimo in ljubimo.

Hvala ti stara mati, mati Zemlja. Ljubim te.

4 modrosti starih mam:

  • PREDAJANJE bremen: Vsak večer so tegobe življenja predajale Bogu. Danes matere razmišljajo o problemih naslednjega dne.
  • ŽIVELE SO ZA DANES: Sledile so ciklu leta a vedno so se posvetile današnjemu dnevu. S tem so razbremenile težo celoletnega življenja. Z radostnimi pesmimi so si vlivale moč in pogum.
  • STIK Z ZEMLJO: Dihanje z mati Zemljo je krepil elektromagnetno polje teles in ohranjal zavest cikličnosti žensk , danes večina žensk čuti le tlakovane poti.
  • ZAUPALE SO V MOČ SVOJIH OTROK: S predajo dela otrokom, so razbremenile sebe in hkrati krepile otroke pri delovnih navadah in samozavesti ter odgovornosti. Danes večino nalog opravijo matere same namesto otrok.

 

Osebna meditacija

Vaša osebna meditacija

Na podlagi vaših vprašanj se bom uglasila z vašo veličino in za vas posnela osebno meditacijo. Meditacija bo vaše življenje obogatilo z darovi, po katerih ste hrepeneli a si jih še niste uspeli prejeti oziroma biti.

Želim svojo meditacijo

Facebook Center 4me Spremljate aktualne novosti in dogodke na naši Facebook strani.

 

E-obvestila

Bodite obveščeni o vseh dogodkih in programih Centra 4me. Naročite se na e-novičke.
Prijavite se tukaj

Prejemajte vse pomembne novice naravnost na vaš elektronski naslov.

Darilni boni vseh naših storitev.

Darilni bon

Podarite svojim najdražjim čudovito doživetje.

Mirchi knjiga

To ni knjiga samo za branje, to je knjiga, ki jo živite.

Naroči se na e-novičke
pogoji in zasebnost

Center 4me Svetovanje in sprostitev za otroke, mladino in odrasle

Pot na Gorjance 5, Novo mesto

041 968 623

acebook
© Center 4me. Vse pravice pridržane. Designed By ideArt

Bodite vedno obveščeni o novostih in dogodkih
Naročite se na e-novičke:

Z vpisom podatkov se strinjate s pogoji in zasebnost.

x