Kaj bolj determinira človeka? Rojstvo ali vzgoja?
Še pred tem moramo govoriti o spočetju. Način in namen spočetja je ključni faktor pri novo rastočemu bitju. Pri človeku sta pomembna način in namen izgradnje semena oziroma prve matične celice. Stanje, ne samo genetsko matere in očeta, torej čustveno stanje matere in očeta ob spočetju, je temelj vseh temeljev. Pri svetovanju se velikokrat izkaže, da so bili otroci spočeti v nasilju. Velikokrat je to temeljni vzrok nesrečnega človeka, ne da bi za to vedel, še manj pa si to lahko mentalno razlaga. Teh travm se mnogi ne zavedajo.
Kakšne travme so to?
Ljudje se lahko sprašujejo, kaj je z njimi narobe, da jim ne uspeva ali da je zagrenjen...zakaj je bolan... Išče mentalne razlage, a ne dobi odgovora. Če ga je mati zanosila v svojem lastnem strahu ali če ga je nosila v kakršnem koli čustvenem težjem stanju, če je doživela v času nosečnosti karkoli, kar boli, npr. zapuščena od partnerja, nesprejemanje nosečnosti, nezaželena nosečnost ali nosečnost kot spodrsljaj... Ves nezapisan notranji govor matere in tudi očeta vpliva na bitje, ki je začelo rasti. Če bi temu lahko rekli, ga vsa ta energija nekako obleče, zaznamuje, omejuje ali celo ohromi njegov naravni razvoj.
Kako bi lahko to človek preprečil?
Govoriti moramo o naravnem spočetju. Zavestni ljudje so pri tem veliko bolj temeljiti kot marsikateri posamezniki danes. Bodoča mati je skrbno izbrana in ravno tako oče. V določenih kulturah je bilo včasih spoštovanje mladih in nastajajoče nove družine sveto dejanje. Ženska je bila spoštovana in moški je ustvaril pogoje za družino in dom. Le ta je bil skrbno izbran, grajen z ljubeznijo. Moški postavi temelje in obzidje, ženska ustvari dom. Vsekakor sta odšla na svoje. Tako iz obeh posameznikov pride do nujne iniciacije sprejemanja življenja. Dandanes je marsikatero naravno vedenje iz tega področja izkrivljeno ali pozabljeno. Zaradi ekonomskega udobja vsi živijo pri svojih starših in s tem izgubljajo sebe, včasih pa tudi popolnoma izgubijo.
Potem obstaja tudi naravno rojstvo?
Ja tako je. Naravno rojstvo je rojstvo brez bolečin. To je zelo široka tema zato bom navedla le nekaj osnov. Potrebno je razumeti kaj bolečina je. Kot medicinska sestra sem bila poleg mnogih porodov. Čustveno nepripravljene, osamljene ali prestrašene porodnice so imele veliko težav pri samem porodu. Že sama fiksna ideja, da je porod boleč, je veliko breme. Bolečina pomeni le, da tam kjer bolečina je, ne teče energija, ker jo nekaj zaustavlja. Pozabijo pravilno dihati, ne sodelujejo s telesom, kortizol, stresni hormon raste... pride do krčenja mišic in bolečin. Največkrat je to mentalni nezavedni zapis. Čustveno potešena ženska in čustveno močan moški, sprejmeta rojstvo z odprtimi rokami. On je babica, saj se mu ženska lahko z vsem bitjem preda in mu zaupa. Njuna povezanost je moč lahkotnega poroda. Seratonin; hormon sreče, deluje na polno. Kosti se odpirajo mehko, dihanje je lahkotno... Posteljico otroka se nato zakoplje pod drevo, ki je dušni prostor novorojenca in oporni steber otroka v njegovem življenju. Vsako dejanje je obredno in z velikim spoštovanjem. Dandanes se veliko tega znanja vrača v prakso.
Kakšen vpliv imajo na vse to stari starši?
Starši, ki res spoštujejo svoje otroke, in sebe, jim omogočijo svojim otrokom, da živijo po svoji podobi. S tem ne pomeni, da se popolnoma ločijo. Starši morajo zaupati v darove svojih otrok. Šele, ko mladi ljudje oprimejo vse vidike življenja v svoje roke, lahko spoznajo sebe. Na dan pridejo modrosti staršev in nove moči mladih duš. Stari straši lahko s svojimi modrostmi zelo oplemenitijo ali podprejo svoje otroke, lahko pa jih s svojimi strahovi in tegobami zelo obremenijo. V svetovanjih se vidi, koliko otroci trpijo zaradi nezavednih bremen staršev, celo starih in prastarih staršev in vse dojemajo kot svojo lastno težavo. Družinsko energetsko polje je kakor ne/kvaliteten gnojilo. Lahko nas požge lahko pa oplemeniti. No vsekakor, če gledamo iz pravega zornega kota, če gledamo z zornega kota rasti duše, lahko vse spremenimo v gorivo, ki nas poganja naprej.
Potem se da vso preteklost in njen vpliv na sedanjost popraviti?
Ja seveda. Vse je le elektromagnetni zapis. Z prihodom na zemljo smo to izbrali, kot gnojilo za svojo rast. Ko pridemo v telo to pozabimo. Ne spomnimo se več, zakaj je za nas ravno to družinsko polje spodbudno. V bistvu je vse le spodbuda, da postanemo mi, da sprostimo tegobe nas in naših prednikov. Potreben je drugačen pogled in potrebne so izbire novih, svetlejših pogledov na vse skupaj. Nekaj je, če na okolico gledamo iz prvega nadstropja , nekaj pa je če gledamo na okolico iz 10 nadstropja. Kaj nam prinaša več zavedanja? Moja naloga pri svetovanjih je, da ljudje čim lahkotneje pridejo na to 10 nadstropje. Več zavedanja prinaša več miru v slehernemu človeku. Mir pa prinaša zdravje in radost življenja.
Kakšen vpliv ima na to moški v družini?
Moški, ki res ljubi svojo ženo, stoji za njo. Ne pomeni, da podpira vsake njene muhe. Sprejema jo z ljubeznijo. Govorica moške in ženske duše je različna. A v globini vsi govorimo isti jezik ljubezni.
Zrel moški, ni moški, ki vse ve in zna. Moški v očeh ženske, je moški, ki čuti in varuje čutenje. Moški, ki ne živi samo na zunanji podobi ampak, ki ima globino. Ta globina njegove duše hrani žensko. Zrel moški je za žensko zavetje ne glede na to kakšen vihar se dogaja zunaj. Razumeti in dovoliti ter spodbujati in omogočiti ji mora njene osnovne potrebe. Dandanes ženske tako pozabijo nase. Prevzemajo moška dela in s tem ga s tem na nek način kastrirajo. Vsaka ženska bi morala najti svoj jezik, kar je hrana za močnega moškega. Če moški tega ne razume ali celo ne sprejema ne bo živel z žensko ampak robotom.
Kako si lahko pomaga ženska?
Mali rituali nahranijo ženske. Eden takih je negovanje rok. Ko sem pred leti obiskovala jogo, pri moji zlati učiteljici, nas je popeljala v seminar ruske vede, kako se negujejo roke. Ženske roke morajo bi ti nežne in mehke. Žensko dela žensko mehkoba v vseh pomenih. To hrani njenega moškega. Skrbeti pa mora tudi za svojo sočnost. Sočna postaja, ko se hrani s čim kar jo dela radostno in vdahne življenje v njeno telo. Ena teh dejavnosti je ples ob jutranjem soncu ali žuborečem potočku. Vsaka mora najti svojo hrano, ki napolni njeno dušo. Morda je to risanje ali petje. Ženske, ki pozabijo nase, so pozabljene od sveta. Ko je ženska nahranjena, ker je v njeni izvorni naravi prejemanje in ne dajanje, bo z vsem svojim bitjem nahranila svojega moškega.
Kdaj bolečine v zvezah izpuhtijo?
Veliko žensk tarna in veliko moških se pritožuje. Če bi le uspeli pogledati globlje, bi videli darilo, ki ga prinašamo drug drugemu. Bolečine izpuhtijo, ko jih res pogledamo, ko jih zadenemo v srce. Pri tem stapljanju bolečin ljudem pomagam z metodo Mirchi. Prvi pogoj je, da smo pripravljeni pogledati, drugi, da smo pripravljeni spregledati in tretje, da smo pripravljeni spremeniti vse zaključene poglede ali trditve. Ko partnerja pogledata vsak svojo bolečino in jo zagledata, priznata in transformirata, ugotovita, da sta prenašalca bremen svojih staršev, katerega voz sta vlekla tudi v svoj odnos. To sta nujno dolžna spoznati in s tem odrešiti svoje otroke od karme rodovine. Mislim, da je čas in moč v ljudeh, da se vsa travma človeštva že enkrat konča.
Hvala. Komaj čakam, da vsi zaživimo v svetu ljubezni.
Namaste.
