Spoznajte svojo dušo ali čutim, torej sem!
Da nismo samo snovno telo, ki čuti toploto ali mraz, ki posluša znan ali neznan glas, ki vidi obraze ljudi in gobčke živali, ki vonja zapečene piškote ali strupeni dim iz tovarniških dimnikov, ki otipa suh občutek apna ali mehki šal okoli vratu, sem spoznala šele skozi bolečino telesa in tragedije srca, ki so zame največje darilo življenja in njegovega vstajenja. Ob vseh teh dogodkih se je v meni prebujal resnični a nevidni svet, ki je po tančicah razkrival iluzijo fizične resničnosti, kakor se je prikazovala, Vse bolj se je odpiral posluh in vrednost onkraj vsakodnevnih interakcij s svetom, ki so polnile moje življenje.
Ne mi nismo ujetost uma. Mi smo neskončno bitje brezmejnih potencialov. Spontano sem učila to male glavice, da imajo v sebi diamant in da je samo od njih odvisno kako močno se bo svetil v svoji lepoti. Ja, mi smo svetloba vseh svetlobnih atomov ujetih v čas materije našega telesa. Ta kozmična inteligenca me je počasi pripravljala na to in topila omejitve uma, ki se je močno upiral vsemu neznanemu in nevidenemu. Dogodki za dogodkom so me potiskali naprej in mi darovali dragocene izkušnje, da se danes vsak dan na novo veselim življenja. Potovanje skozi tunel na drugo stran mavrice mi je dalo vpogled lepote prehoda. Zaznavanje svetlobe duše s fizičnimi očmi, ki je bedela nad menoj. To je bil trenutek spoznanja obstoja večnega življenja v drugih dimenzijah.
Kmalu sem prejemala nagovore njih, naših zvestih pomočnikov, ki so prihajala skozi nesnovna ušesa. Šepetali so mi v srce in me vodili po poteh spoznanj. A um je še vedno želel vztrajati na svoji iluzorni resničnosti. Zato so mi poslali osebno izkušnjo spoznanja mojega svetlobnega telesa. Onesposobili so moje fizično telo, da ni vedelo ali umira zdaj ali takoj naslednji trenutek. In um je kot nor iskal rešitve, ker ni želel umreti, dokler telo ni popolnoma kapituliralo in um je utihnil. Vsa materija se je zgrudila v ničelno pomembnost in odpotovala sem v srce. V njem je donela glasba z zvoki, ki so ljudem nepoznani. Umirila sem se. Zaobjela me je močna milina ponižnosti. Postala sem polje ljubeznive hvaležnosti. Oblila me je veličina bivanja neslutenih meja. Prejela sem vedenje, kako osvoboditi umrle duše, ki so se ujele v moje telo. S telesom sem zaznavala njih in njihove želje. Pospremila sem jih domov in moje telo je takoj ozdravelo.
Danes gledam in vidim več z zaprtimi očmi, danes slišim več z ušesi srca, a prevesti v naš zemeljski jezik se vsega ne da. Moje sporočilo je le to, da ne verjemite, da se ne da in da ni poti. Kajti oni, ki nas ljubijo, ne govorijo tega. To je le um, ki je preglasil dušo srca. Želijo vam le razodeti, da občutite, da ste čudež življenja in da živite ta čudež življenja. Tega um ne more ne razložiti ne dojeti, lahko se samo občuti in živi. Lahko smo priča temu, ne moremo pa ustvariti to, če pa smo že to, če smo že ustvarjeni. Zato sem nič in sem vse. Kajti vse kar se spreminja ni resnica večnosti. Resnično je le to, kar je večno in neskončno, in to je naša bit.
Izkušnje nje na zemlji pa so sprememba. Nisem uresničenje Descarterjeve trditve Mislim, torej sem. Sem čuteče bitje, ki misli. Čutim, torej sem. Um uporabljam le, da izrazim kar zaznavam, občutim, kar govori duša. Vedno ni potrebno, da zadovoljim um, saj se s telesi pogovarjam telepatsko. Odzivi teles mi potrjujejo, da je sporočilo dostavljeno. Čarobnost življenja je res neizmerna. Vse je tu in vse je zdaj, samo en korak je potreben. Korak k odločitvi prejemanja pravega sebe. Dobrodošli v pravem sebi! Um in bitje sta kot dve ločeni osebnosti, dve ločeni zavesti. Lahko se čudovito harmonično dopolnjujeta ali pa med seboj tekmujeta in ustvarjata boj. Tako naredita prostor za strah in vse kar ne podpira veličine živosti. Um hlasta po še in ustvarja pošasti strahov in demone smrti. Bitje je neskončno polje popolnega vedenja, ki v hrupu uma zbeži. Zakaj bi trpeli če smo že vse? In tu je ključno vprašanje: Kdo je potem tisti, ki trpi?
