Ne pričakujte nekaj od drugega, raje se vprašajte. Vprašajte se kaj je to kar pričakujem in kako lahko to prejmem kar pričakujem in kaj lahko naredim, da se bo ti izpolnilo. Z vprašanjem se jim boste približali, vzpostavili kontakt.
Vprašanja nas postavijo z zavedanje. Vzemite si en prime iz lastnega življenja. Morda iz vašega odnosa do otroka ali partnerja in si zastavite sledeča vprašanja:
Če bi njegove oči sedaj bile moje, kaj bi videle?
Če bi njegova ušesa sedaj bila moja, kaj bi slišala?
Če bi njegovo srce bilo sedaj moje, kaj bi čutilo?
Če bi njegove roke sedaj bile moje, kaj bi rade prejele?
Če bi njegovo telo bilo sedaj moje, kako bi se počutilo?
Šele ko se boste uglasili z njegovo perspektivo, šele ko boste prisotni z njim, boste našli pot, ki vodi do njega, boste našli pot, ki bo prinesla to kar želite.
Mnogo staršev se počuti nemočnih, kljub temu, da imajo občutek, da so postorili že vse, kar naj bi bilo potrebno. Iščejo mentalne rešitve, ki pa zapirajo zavedanje in delovanje teles.
V svojem delovanju v šoli, kot pedagoginja, sem prejela v obravnavo avtistično deklico. Njena avtistična motnja je bila res velika in sem se na začetku počutila nemočno. Zato sem si dala čas in deklico samo opazovala. Sledila sem njenemu gibu telesa, poslušala izza polja slišanega in čutila njeno telo kaj govori. Tako sem prejela globoke uvide kako in zakaj se njeno telo tako prikazuje. Začela sem govoriti njen jezik telesa, začela sem poslušati njen gib telesa in tako sem prišla do ustvarjalnega kontakta z njo, ki je deklico res hranil. Deklica je kmalu v razredu začela delovati in sodelovati ter se vključevati v učno okolje.
Vsak otrok je individum in ni enakih poti za vse. So pa enake potrebe pri vseh otrocih. Biti sprejet, takšen kot je, biti ljubljen, zato kar je, biti viden in zadosten s tem kar je, biti v dovoljevanju, da je kar je… Brez pogojev, sodb, definicij, pričakovanj in zaključkov in ostalih omejitev.
Če pritiskamo na otroka, sprejme, da je napačen, nezadosten, nevreden, ne dovolj….Tako začne bežati od sebe in ustvarjati samopodobo žrtve ali pa gre v boj in postane agresiven. Otroci se na zunanji pritisk, ki kmalu postane njegov notranji pritisk, odzivajo z begov v depresijo, ki se lahko kaže kot grizenje nohtov ali zbolevanje ali pa se zateče v boj, ki se izkazuje kot nesocialno vedenje in s tem ogroža tudi sam sebe. Najhujša oblika odziva je zamrznitev, ko otroku otrpne celotno telo in čaka, da nevarnost mine.
S pritiskanjem na otroka, s pričakovanjem brez resnega posluha, zavedajočega pogleda na otroka, otrok lahko zapade v še večje učne težave, začnejo se kazati psihosocialne motnje in s stopnjevanjem pritiska, lahko vse skupaj vodi v telesne bolezni, kot so na začetku glavoboli in boleči trebuščki in vse do ukrivljanje hrbtenice in zmanjšanje telesne odpornosti…
Vsak, tako otrok, kot vi, ne glede na to ali ste starš ali samo vzgojitelj, učitelj, na prvem mestu potrebuje, da je sprejet, priznan, da takšen kot je je sedaj ok. To pomeni, da lahko iz tega, kar je, ko priznamo in se zavedamo kaj je sedaj, naredimo še boljšo verzijo sebe, vse do stanja, ko smo vsi v sebi srečni, zdravi in močni. Torej ne sanirajte posledic, ne pričakujte, ne pritiskajte, raje se zavedajte vzroka in delate na odpravljanju vzroka. Če si damo priložnost, če si podamo roko in sprejmemo sedanjo situacijo, kot odskočna deska, je vse mogoče. V nasprotnem primeru smo lahko tako sebe kot otroka obsodili na degradacijo, samo-destrukcijo in borbo za preživetje, kar si pa nihče ne želi.
Zato ne spreminjajte otroka po svoji podobi, ampak mu dajte priložnost, da ga res zaznate i sprejmete njegove originalne darove, ki jih še ni uspel razviti. In ravno njegova videna in priznana originalnost naredi življenje bogato in veličastno.
Dajmo se zavedat, da zaključen pogled, ki ga imamo o otroku, mu povzroča le težo. To otrok čuti kot da bi nad seboj ali okoli sebe imel oklep. Otrok to občuti kot nemoč, ki se lahko stopnjuje vse do obupa. Zato ne bodimo ječarji svojim otrokom ( tudi našemu notranjemu otroku ne), ampak voditelji v moč svobode, lahkotnosti in moči poti v resnične edinstvenosti sebe, kar so in kar smo. Le taki smo res darilo življenju.
