Da nismo samo snovno telo, ki čuti toploto ali mraz, ki posluša znan ali neznan glas, ki vidi obraze ljudi in gobčke živali, ki vonja zapečene piškote ali strupeni dim iz tovarniških dimnikov, ki otipa suh občutek apna ali mehki šal okoli vratu, sem spoznala šele skozi bolečino telesa in tragedije srca, ki so zame največje darilo življenja in njegovega vstajenja. Ob vseh teh dogodkih se je v meni prebujal resnični a nevidni svet, ki je po tančicah razkrival iluzijo fizične resničnosti, kakor se je prikazovala, Vse bolj se je odpiral posluh in vrednost onkraj vsakodnevnih interakcij s svetom, ki so polnile moje življenje.

Kaj bolj determinira človeka? Rojstvo ali vzgoja? Se da vso preteklost in njen vpliv na sedanjost popraviti?

Naše telo ni le fizična podoba. Sestavlja ga mnogo teles in večina le teh je zemeljskim očem nevidnih. Vsako telo ima svojo naravno inteligenco in opravlja funkcijo v naše najvišje dobro.

V poplavi informacij, v množici različnih mnenj, naučenih prepričanj, načinih življenja....človek išče odgovore zase. Sprašuje vse povprek in pritrjuje tistemu, kar je moderno ali trenutno pomembno, le redki pa znajo slediti sebi in svojim občutkom. Če pa temu le sledijo ne vedo kaj sedaj z njimi. Glavni problem sodobnega človeka, je da je izgubil svoj kompas.

Cikel življenja stare mame se je nadaljeval, kot se nadaljuje izmenjava sonca in lune na nebu. Smrt in življenje je bila njena stalnica in oboje je sprejemala kot darilo življenja. Kajti v resnici je vse darilo. Nikoli ni analizirala, ni tarnala, predvsem pa ni klonila. Slavila je življenje in se obrača na njegove vesele dele ter ga sprejemala takšnega kot je. Storila je vedno kar je bilo potrebno in ne kar si je želela.

Ljubiti v tem telesu je darilo življenja. Spočeti otroka iz vibracije ljubezni je vstajenje v življenje. Rojevati in roditi novo bitje je veličasten poklon življenju.